Sesto/Sexten 09

Post date: Jan 17, 2014 3:56:36 PM

Nedelja popoldan - prvi stik

Nedeljski smučarski program z otroki potisne tek v pozno popoldne, tja v pol peto uro, kar je januarja prepozno za kakšno resno izkušnjo, zato se odločim za ogled sosednjega Toblacha, ki ima tekaški stadion.

Zgornje slike čudovitih tekaških ravnin so narejene iz avta saj je bilo za test s smučkami prepozno. Le krog po stadionu mi je uspelo narediti v soju naravne svetlobe. -7 in trda podlaga poskrbita za dokaj nemiren tek smučke.

Mimogrede, na drugi sliki je v ozadju hrib, ki je ves teden zadovoljeval naše smučarske apetite :-)

Ponedeljek - tokrat zares

V ponedeljek sem dovolj zgoden, da si lahko privoščim daljšo tekaško izkušnjo. Slabi dve uri v sončnem zahodu mi po smučarskem dnevu pobereta vso energijo, a je scena tako izpolnjujoča, da to občutim šele pri večerji.

Tokrat tečem v dolini, skozi katero teče glavna cesta iz Avstrije do vseh glavnih smučarskih centrov v Dolomitih in ki se lepo vidi z vrha domače smučarske planine Helm.

Začnem v Inichen-u in se usmerim proti Toblachu. Pot vodi ob gozdu ali čez polja (Sonnenloipe - sončna steza), spredaj, desno in zadaj so zasneženi hribi, snega v dolini pa je tudi dovolj, da je vse ena sama prelepa belina. -5 poskrbi za miren tek smuči na trdi stezi, na kateri je nekaj malega nabrušenega pršiča. Pot je speljana mimo izvira Drave. Ja Drave, tiste, ki teče skozi Mb :-)

Proga je odlično označena, kar je veljalo tudi za vse ostale poti, po katerih sem potoval. Obilo je tudi znakov, ki oznanjajo, čemu je steza namenjena in kdo na njej ni zaželjen, kar v dolini praktično v celoti zadošča, da so na tekaških stezah le tekači. Žal v hribih temu ni tako (glej Četrtek).

V Toblachu je steza speljana skozi mestece, ob cestah, mimo hotelov, pod mostom, do tekaškega stadiona. Tam se odpravim tudi v smeri Cortine, do prvega jezera (Toblacher See), kjer mi zmanjka časa in energije.

Torek - snežni tek v Konec doline

V torek sneži. Smučarska karta 5 v 7 pomeni, da en dan v tednu ne smučam in tokrat izkoristim "slabo" vreme za smučarsko pavzo.

Scena je idilična in proga je kljub močnemu sneženju (zapadlo je zagotovo 20 cm novega snega v času od jutra do poldneva) urejena. To je glavna proga v Sestu, ki vodi iz doline (Inichen) do konca doline (Talschluss).

Namesto te proge si želim dan izkoristiti za vzpon na prelaz Kreuzbergpass na 1650m, a je proga tam prekrita z 10 cm novega snega. Povejo, da je ratrak sicer zjutraj peljal, a da je potem spet naneslo. V dolini so se bolje odrezali :-)

Zadnji dve sliki ponovno ilustrirata, kako zelo se trudijo ljudem dopovedati, čemu je proga namenjena. Celo izvleček zakona je postavljen ob progi!

Sreda - Kreuzbergpass

Kreuzbergpass zaključuje dolino Sesta in kot je razvidno iz slik, tudi južno Tirolsko. Povzpne se na 1.636 m. Proga začne najprej navzgor po otroškem smučišču, nato pa se vzpenja v gozdu do ceste, jo prečka in nadaljuje levo od nje vse do prelaza. Zaznamujejo jo strmi vzponi in žal sled motornih sani. Dvakratno srečanje s sanmi, ki pripadajo smučišču, je pričalo, da tako pozno popoldan (okrog 16:30) tam gori ne pričakujejo nobenega več. A proge so formalno odprte do 17:00 ure in na obrazu voznika je bilo ob srečanju z menoj zaznati neugodno presenečenje.

Meni je bil ta vzpon že zelo težek, saj so predhodni dnevi pustili posledice. Nisem bil več spočit, oz. bil sem že precej utrujen. Vzpon je trajal dobro uro, dol je šlo seveda mnogo hitreje.

Vzpenjal sem se s praznim telefonom/fotoapartom, kar pomeni, da so slike posnete dva dni pozneje zgolj na vrhu. Z vrha je moč pot nadaljevati na Alpe Nemes (glej četrtek) ali na vrh smučišča Rotwand. Obe poti zahtevata precej energije in volje, mene pa čakata za naslednje leto :-)

Četrtek - Alpe Nemes oz. vzpon na 1970 m

Čitsta gorska izkušnja.

Progo so pred leti "prodajali" le za klasike, tokrat je urejena tudi za skejt, vendar z zadržkom, saj je potegnjena zelo na ozko, uporaljajo pa jo kljub številnim oznakam prav vsi: tekači, sprehajlci, turni sprehajalci in motorizirani sankači, skrbniki planinskih koč.

Proga začne precej na hribu, tako da ni preveč vzpona, se pa kljub temu skoraj ves čas vzpenja. Dostop do proge z avtom ni mogoč, približaš se na 15 min hoje do proge. Prvi del je skoraj v celoti v gozdu, brez razgleda in priznam, da sem bil krepko razočaran. "Ti Italjani pa res prodajajo vse za suho zlato...", mi je rojilo po glavi, saj ni bilo niti razgleda. A nekje na polovici se odpre prva planina in tam postane zadeva res zelo posebna. Odpre se razgled in čista tišina in ogromna količina snega te prevzame...

Alpe Nemes je prvi cilj, proga gre še 2 km dalje, a meni zmanjka časa in energije.

Celotna tura ima svoje pomanjkljvosti, a če je ne vzameš čisto resno, lahko pričakuješ veliko nagrade. Treba probat vsaj enkrat. Meni ni žal!

Petek - čez hrib in okoli nazaj

Verjetno zadnji dan (morda bom tekel še v soboto...) si privoščim tekaški izlet. Moči so pri koncu in kakšnih velikih podvigov ne zmorem več. Odpravim se z gondolami čez smučarski hrib Helm (na eni strani gor, na drugi dol) in prispem v Vierschah.

Poskusim se odpraviti v Avstrijo proti Silianu, pa je pot do konkurence slabo pripravljena. Najprej jo je potrebno najti, za kar je potrebno peš prečkati Dravo (tisti majehn potoček na sliki), nato še cesto, potem pa zabresti v globok sneg. Ko najdem v bistvu neurejeno progo, sestopim in se vrnem v izhodišče. Tu poiščem začetek proge proti Inichenu, ki potem vodi ali v Toblach ali gor v Sesto po njihovi glavni, prvi poti.

Pot proti Inichenu je steza speljana ob gozdu in je ravna, široka in čudovita.

Pot v Sesto najdeš po vzponu na hrib in nato spustu v dolinico, ki pelje do ciljne doline. Speljana je ob cesti in ob potoku (prvem pritoku v Dravo). Urejena je za 10 in ob takem vremenu kar polna. Ves čas se malo vzpenja, a vzpon ni moteč.

Tu je v bistvu razen slik težko kaj dodati. Čista poezija vremena, tekaških prog, pravih temperatur in očarljive scene...